Loading...

KAKO SMO POSTALI ČEBELARJI

Čebela je s svojim medom zanimala človeka že od nekdaj in prav gotovo je, da je bil to prvi čebelji proizvod, ki ga je človek izkoriščal že v pradavnini. 

V naravi živeče čebele si izbirajo za bivališča drevesna dupla, skalne votline… Včasih se kak roj naseli kar v drevesni krošnji, seveda pa ga vzame zima. V takih prebivališčih je našel čebele tudi prvotni človek. Ko je našel čebelje gnezdo, je potrgal iz njega vse, kar je mogel, to se pravi satje z medom, cvetnim prahom in zalego in vse slastno použil. 

Prastara stenska risba, ki so jo našli v skalni votlini CUEVAS DE LA ARANA v vzhodni Španiji v pokrajini Valenciji in, ki jo je narisal pred 7000 leti pr. n. št. ali še prej človek kamene dobe, nam prikazuje naravno čebelje bivališče visoko v skalovju. Dva človeka na tej sliki plezata po vrveh, spletenih najbrž iz rastlin ovijalk, k čebeljemu gnezdu. V levi roki drži kadeč se predmet, v desni pa košaro. Nižje spodaj čaka spremljevalec in gleda navzgor.

Iskanje čebeljih gnezd ni bilo vedno lahko in preprosto. Dostikrat, zlasti ko so čebele gnezdile v duplu, iz katerega pelje le ozek rov. Takrat so si plenilci čebeljih gnezd pomagali in si še pomagajo z ustreznim orodjem, ki ga imajo pri roki. Najprimernejša za tako delo je sekira: z njo plenilec razširi vhod v duplino. S časoma je človek udomačil nekatere živali in pričel obdelovati zemljo. Vse to mu je dajalo toliko hrane, da mu ni bilo treba več begati iz kraja v kraj. Uredil si je stalno bivališče. Med plenjenjem čebeljih gnezd je ugotovil, da čebele, ki jim pobere med, ne zapuste svojega doma, ampak začno znova z delom, seveda, če med ropom niso prišle ob matico in ob ves zarod.

Človek je postal pri plenjenju medenega satja previdnejši, iz plenilca čebeljih gnezd je postal

ČEBELAR. 

Potepanje po Arboretumu Volčji Potok

Prekrasni dan preživet v našem čudovitem Arboretumu Volčji Potok nas je znova napolnil z pozitivno energijo in naše oči prepričal, zakaj je vredno obiskati ta park tudi julija. Posejane trajnice,

čudoviti prikazi posaditve balkonskih korit,

orhideje,

razstava metuljev,

in na koncu  rozarij z kar 902 sortama vrtnic,

te ne pusti ravnodušnega . Oči so skakale s cveta na cvet, kot tudi čebelice, ki so obiskovale raznobarvne cvetove. Obvezen obisk čebelnjaka. Pridne delavke prinašale veliko cvetnega prahu. Pod velikimi krošnjami  smo se počutili kot mali palčki. Posajene različne trave in hortenzije so dajale mistični pridih.

Vsekakor vredno obiska. Za vse tiste, ki pa ne zmorete pa prilagamo nekaj fotografij.

 

L.P. 

OBISK KARTUZIJE SERRA SAN BRUNO

Kalabrija ima lepe plaže, vendar je vredno obiskati tudi notranjost. Odpeljali smo se ob obali skozi eno izmed najlepših pokrajin Kalabrije do planote Serra San Bruno. Leži na 800 m. n. v. .Okrog nas so se bohotili okoliški gozdovi in hladila nas je senca mogočnih krošenj ( 37 Stopinj ob 10.h zjutraj ). V tej notranjosti mogočnih debel obstajajo ” Laghetto dei miracoli “, majhna jezerca, ki jim domačini prepisujejo zdravilne učinke.

V neposredni bližini se nahaja znameniti kartuzijanski samostan – CERTOSA DI SERRA SAN BRUNO. Vsi poznamo naše Pleterje. Naš samostan je bil zgrajen 400 let za tem. Je samostan reda kartuzijanov. Najstrožjega reda v Rimskokatoliški Cerkvi.

Patri živijo v svojih celicah, ki jih zapustijo le ob določenih urah ali ob redkih priložnostih skupnega razvedrila ( 1 krat na mesec po 1 uro ). Nosijo bela oblačila. Celica patra je pravzaprav enonadstropna hišica, obdana z vrtičkom. Spodaj je delavnica z orodjem, potrebnim za delo, majhna kopalnica, ter spalnica, kjer menih preživi večinoma svojega časa. tukaj moli, študira, se hrani in spi. Hrani se samo dvakrat na dan, v zimskem času samo enkrat. Mesa, razen ribjega, menihi nikoli ne jedo. Enkrat tedensko preživijo dan samo ob vodi in kruhu. V Adventu in postnem času se odrečejo tudi mlečnim izdelkom.

CERTOSA

V razporeditvi delovnega časa , kakor tudi glede duhovnih opravil sledijo redu, ki ga predpiše pater magister, v okviru liturgičnih ur pa patri svobodno razporedijo svoj čas. Ob nedeljah in praznikih je dnevni red nekoliko drugačen.

Sam vpogled v Kartuzijo je povsem nemogoč . Odpeljali so nas po hodnikih samostana, kjer je dovoljeno za obiskovalce. Po hodnikih se širi prekrasno zborovsko petje patrov. Da bi videli patre je 99.9% nemogoče.

V trgovini zraven, nas je razveselilo dejstvo , da se tudi tukaj patri predajajo čebelarstvu.

Kupili smo nekaj medu ( za pokušino ). Delajo odlične bombone, marmelade, čaje, stvari iz voska…

Pustili smo jih v tihoti in samoti, da najdejo svojega Boga ( pogovor med Gospodom in služabnikom ).

Za konec naj napišem besede Sv. Bruna : ” Vztrajajte bratje, na mestu, kamor ste prispeli.”

L.P. 

KALABRIJA 2017 – dežela agrumov, rdeče čebule in čebelic

KALABRIJA

Je dežela prijaznih domačinov, neskončnih plaž, kjer okušaš izvrstno kulinariko, vina in veliko različnih vrst medu. Imajo neskončne nasade raznovrstne zelenjave, cele plantaže agrumov ( limone, pomaranče, mandarine, bergamotko in pomelo), ter celo vrsto drugega sadja. Narava je še precej neokrnjena. In če ti čas dopušča obiščeš tudi kakšnega čebelarja. 

Obiskali smo čebelarstvo la Pantarca  v Joppolu. Vodi ga 67-letni čebelar g. S. Di Grande. S čebelarjenjem se ukvarja že več kot 40 let.  Trenutno ima  300 panjev in še 100 rojev, ki jih je ogrebel letos s svojih neštetih dreves, ki krasijo njegov ogromen vrt. Skupaj z dvema sinovoma ( vsak ima še po 100 panjev ), predstavljajo največje čebelarstvo na področju Joppola.

G. Di Grande nam je pokazal le del svojih neštetih čebeljih družin, ki se trenutno nahajajo na njegovem velikem posestvu. Večinoma svojih čebeljih družin je že prepeljal na višja ležeča področja, kjer cvetijo kostanji. Pridobiva 5 vrst medu ( kostanjev, cvetlični, evkaliptusov, med citrusov ( mešanico tega medu poimenujejo ZAGORA ) in med bergamotke. 

Popeljal nas je skozi svoje prostore, kjer nas je na vsakem koraku spremljal vonj medu. Polne cisterne ( največja videna je bila tista s 3000 l medu ) so že čakale na polnjenje. Večinoma medu proda v veleprodajo, nekaj ( govorimo o več tisoč malih kozarčkih različnih velikosti) , pa proda po bližnji okolici malim trgovinam, ki ga nato prodajo naprej turistom.

Večinoma panjev izdela sam v zimskem času. Nekateri zdržijo tudi 20 let. Poudaril je tudi problem kraje panjev in čebeljih družin. Kot je povedal, je tudi letos pozimi ostal brez 76 panjev polnih gospodarnih družin. 

Vprašali smo ga tudi o nadlogi, ki pesti ravno ta del Kalabrije, o malem panjskem hroščku ( aethina tumida )?  G. Di Grande se je nasmehnil in odvrnil, da novice hitreje potujejo , kot hroščki. Sam ima okužene čebelje družine z MPH kar nekaj časa. Dokončno so dokazali, da prihaja iz Afrike. Na leto ima več generacij ( 1- 5 ). Samica izleže jajčka v lesene razpoke ali pa v celice satja.  Same ličinke se prehranjujejo  z zalego, medom in cvetnim prahom. Ob hranjenju ličinke povzročajo pokvarjenost medu ( med postane sluzast in smrdi po gnilih pomarančah ). Ličinke se splazijo iz panja samo ponoči, kjer se zabubijo v prsti okoli čebelnjaka. Hrošči se izležejo 3-4 tedne kasneje. Merijo cca. 3-5 mm in so temno rjave barve. Odrasli MPH lahko letijo tudi do 10 km daleč in okužijo nove čebelje družine. Veterinarji jih kontrolirajo, vse premike na druge čebelje paše strogo nadzorujejo, seveda pa je tudi vsak čebelar sam odgovoren, da razkužujejo vso delovno opremo in po potrebi tudi zažgejo preveč okužene družine ( skrajni ukrepi ).

G. Di Grande je tudi strasten vrtnar, kjer se kaže na vsakem koraku, ki smo ga naredili . Na njegovem ogromnem posestvu ima posajene oljke, limone, pomaranče, različno sadno drevje in veliko rožic, ki jih je prinesel iz Sicilije. Kot zanimivost nam je pokazal drevo, ki ga je prinesel iz Sardinije. Tamkajšnji čebelarji služijo tudi do 40 EUR za 1 kg tega medu.

Čas je tekel, vročina je bila neznosna ( v senci je bilo 41 stopinj) . Odpravili smo se veseli , malce uveli ( ha, ha, ha )  in še z  eno krasno dogodivščino več, proti domu.

Naj medi nam tukaj in kolegom čebelarjem na sončni Kalabriji!

 

 

Lep pozdrav 

%d bloggers like this: