Loading...

DOBRODOŠLI V DEŽELI KRANJSKE SIVKE IN ODLIČNIH ČEBELARJEV

APIS MELLIFERA CARNICA – KRANJSKA SIVKA

Podobno kot kozolci so tudi čebelnjaki slovenska posebnost. V Sloveniji je več kot 10.000 čebelnjakov. Po večini so zgrajeni iz lesa, v katerega zložimo panje pod skupno streho. Čebelnjak ohranja in bogati čebelarsko kulturo, omogoča toplotne razmere; pozimi ohranja toploto, poleti varuje pred vročino, panje varuje pred vremenskimi vplivi in nam čebelarjem pomeni prostor, v katerem se lahko sprostimo in spočijemo. Nekateri čebelnjaki so uporabni celo 50 let in več. Čebelnjaki, ki so bili na našem podeželju v preteklosti galerije na prostem, naj bodo dandanes središče skrbi za okolje, še zlasti za pestrost narave, ki nas obdaja.
V preteklosti, ko ljudje še niso poznali sladkorja, pri nas skoraj ni bilo kmetije, na kateri ne bi poleg drugih domačih živali gojili tudi čebele. Med je bil edino sladilo, vosek pa nepogrešljiva surovina za izdelavo sveč. Čebele so gojili v nizkih, lesenih panjih ( kranjiči ), ki so jih zlagali v skladovnice.
V sredini 18. stoletja se je na ozemlju zdajšnje Slovenije, ki je bilo takrat del Habsburške monarhije, pojavila edinstvena ljudska umetnost, kakršne ne poznajo nikjer na svetu: poslikava panjskih končnic. Gladke lesene ploščice na pročeljih panjev so čebelarji nameščali na svoje panje, da bi svoje panje ločili med seboj od drugih. Pogosta je bila uporaba svetniških motivov, ki naj bi varovali čebele. Panjske končnice predstavljajo avtohtoni kulturni element Slovenije.

KRANJSKA ČEBELA ( APIS MELLIFERA CARNICA )

Čebelarji slovijo kot ljudje, ki so zaljubljeni v čebele in imajo občutek za ohranjanje narave. Posebej smo ponosni na našo avtohtono kranjsko čebelo. Zaradi svetlo sivih dlačic na obročkih zadka jo ljubkovalno imenujemo tudi » sivka ». Odlikujejo jo delavnost, skromnost, mirnost in odlična orientacija. Dobro prenaša dolge mrzle zime, prezimuje v manjših družinah in čez zimo porabi manj hrane kot preostale medonosne čebele. Spomladi je njen razvoj buren, zato se čebelja družina hitro povečuje, to pa omogoča opraševanje spomladanskih rastlin in sadnega drevja.
V čebelji družini je na vrhuncu njenega razvoja, to je na začetku poletja, več 10 000 čebel delavk, nekaj 100 trotov in le ena matica. Njena edina naloga je, da dan in noč zalega jajčeca. Troti so samci, ki v letu oplodijo mlado matico. Vsa druga dela v panju in zunaj njega opravljajo čebele delavke, ki so za razliko od matice neplodne samice.. Skrbijo za čistočo v panju, oskrbujejo in krmijo zalego, ter matico, predelujejo in shranjujejo nektar, ter mano, ki ju prinašajo pašne čebele, ter iz voska gradijo satje.

BIVALIŠČA ČEBEL – PANJSKI SISTEM AŽ-PANJ IN LR-PANJ

Večina čebelarjev v Sloveniji čebelari v AŽ-panjskem sistemu ali na kratko »Žnideršiču«. Odpira se zadaj, satniki v njem so zloženi kot strani v knjigi, zato mu pravimo tudi listovni panj. Prostor v panju je ločen na plodišče »spodnji del« in medišče »zgornji del«, iz katerega čebelarji odvzamemo medene sate. Plodišče in medišče sta med seboj ločena z matično rešetko.
V svetu uporabljajo največ nakladni panj oz. LR-panj. Ta panj se počasi uveljavlja tudi v Sloveniji. Zanj je značilno, da mu lahko z dodajanjem ali odvzemanjem naklad poljubno spreminjamo prostornino.

KAKO NASTANE MED

Nastane iz različnih virov.: iz cvetličnega nektarja ali drugih izločkov živih rastlinskih delov ali različnih vrst mane. Mana so sladke kapljice, ki jih izločajo žuželke ( uši, kaparji, škržati ). Te žuželke živijo na živih delih rastlin in sesajo rastlinske sokove, ki jih potrebujejo za svoje življenje. Temeljni sestavini za proizvodnjo medu sta medičina ali nektar in mana, ki ju čebele prinašajo v panj. V panju ju čebele obdelajo, jima dodajo izločke svojih žlez in zgostijo. Tako nastane med, ki ga shranijo v celice v satju, nato pa zaprejo z voščenimi pokrovci. Med vsebuje zelo veliko sladkorjev (80 %), nekaj vode, ter majhno količino encimov, mineralnih snovi, organskih kislin, vitaminov, beljakovin…

PRIDOBIVANJE MEDU

Čebele v naravi nabirajo medičino in mano, ju v panju presnavljajo, jima dodajajo lastne encime in iz njiju izparijo vodo. Tako nastane med, ki ga skladiščijo v satnih celicah. Polne satne celice medi zaščitijo tako, da jih pokrijejo z voščenimi pokrovci.
Točenje medu velja za čebelarjevo najljubše opravilo, saj je čebelar s točenjem poplačan za ves trud in delo, ki ga namenja čebelam. Preden damo poln medeni sat v točilo, moramo s posebnimi čebelarskimi vilicami odstraniti voščene poklopce, da bo med stekel lahko iz satnih celic. Tako odkrit medeni sat postavimo v točilo. Z vrtenjem točila ustvarimo centrifugalno silo, ki povzroči, da med izteče iz satnih celic na dno točila. Tako pridobljen med še precedimo. Potem mora med še nekaj časa mirovati, preden je pripravljen za polnjenje v embalažo.
Med je najbolj znan in razširjen čebelji pridelek, poleg tega pa čebelarji pobiramo še cvetni prah, matični mleček, propolis in vosek.

POMEBNOST ČEBEL

Najpomembnejše poslanstvo čebeljega rodu je opraševanje različnih rastlin. V naravi je še več drugih opraševalcev, vendar so najpomembnejše čebele, saj oprašijo 70 – 80 odstotkov vseh cvetov.
Čebele oprašijo večino rastlin, ter s tem zagotovijo hrano ljudem in živalim, zato lahko rečemo, da je vsaka 3 žlica svetovne hrane odvisna od čebel.
Ali veste, da ena čebela med enim poletom opraši približno 250 cvetov in da bi izumrlo velikansko število rastlin, ki so odvisne od opraševanja žuželk. Kranjske sivke poskrbijo za ohranjanje biodiverzitete, torej za ohranjanje narave, raznovrstnega okolja in drugih dejavnikov življenja..
Glede na zdajšnje število čebeljih družin v Sloveniji, se nam za kakovosten opraševalni servis, ki ga nam brezplačno zagotavljajo čebelarji s svojimi čebelami, za zdaj še ni treba bati.

BITI ČEBELA DANES NI LAHKO

Čebele nas že dolga stoletja učijo zaman, da je narava prečudovita stvaritev, ki pa je ponekod že zelo onesnažena. Človek spreminja podnebje, sebe pa, žal, ne
Pred našimi očmi umirajo čebele v Sloveniji, milijoni in milijarde čebel umre po vsem svetu, toda človeška brezbrižnost in neumnost nimata meje. Ne zavedamo se kakšne posledice na čakajo, vendar bodo neobvladljive in za človeka katastrofalne.
Čebelam lahko pomagamo vsi, ne samo čebelarji. Skrb za pestrost cvetja in postavljanje gnezdišč sta preprosta ukrepa, ki ju lahko izvedemo v vsakem vrtu, v manjšem obsegu celo na okenski polici.

ZANIMIVOSTI ČEBEL

Kranjska čebelja pasma je po razširjenosti druga na svetu ( v Evropi pa vodilna pasma).
Čebela leti s hitrostjo 24 km/h, na krajših razdaljah pa celo 40 km/h.
Da bi morala 1 čebela za 1 kg medu obleteti svet kar 7 krat.
Da čebele nabirajo medičino v radiusu 3 km.
Da čebela kadar piči, zaradi kaveljcev ne more izvleči žela in zato umre.
Matica se v svojem življenju pari le enkrat z 12-25 troti, pari se izven panja v naravi.
Da ima oko čebele delavke cca. 6900 leč.
Čebele se s plesom med seboj sporazumevajo o oddaljenosti, smeri in intenzivnosti paše.

OPAZOVALNI PANJ

RAZVOJNA POT ČEBELE ( 60 DNEVNI ZAKON )

60 DNEVNI ZAKON POMENI, DA OD DNEVA, KO JE MATICA POLOŽILA JAJČECE V CELICO, DO SMRTI

ČEBELE MINE 60 DNI. IZJEMA SO LE JESENI IZLEŽENE ČEBELE, KI PREŽIVIJO ZIMO ( TE ŽIVIJO CCA. 7 MESECEV ).

60 DNEVNO ŽIVLJENJE DELAVK RAZDELIMO NA 3 OBDOBJA:
1 OBDOBJE ( 21 DNI ) – OD JAJČECA DO ČEBELE
2 OBDOBJE ( 21 DNI ) – DELAVKA PREŽIVI V PANJU, OPRAVLJA DELA PANJSKIH ČEBEL
3 OBDOBJE ( 18 DNI ) – DELAVKA NABIRALKA, OPRAVLJA DELA PAŠNIH ČEBEL

ČEBELE SO NENEHNO DEJAVNE. DELAJO PODNEVI IN PONOČI. PRI DELU SE MENJAVAJO.

ČEBELE ČISTILKE – čebele vzdržujejo red in čistočo. S čiščenjem preprečujejo razvoj bolezni, čistijo celice, iz katerih so se izlegle, svoje telo in se medsebojno obirajo.

ČEBELE KRMILKE – mlade čebele delavke negujejo zalego. Hranijo ličinke. Na vrhuncu razvoja krmilnih žlez izločajo matični mleček ( hranijo matico ).

ČEBELE GRADITELJICE – čebele gradijo satje iz voščenih ploščic. Voščene ploščice izločajo voskovne žleze na spodnji strani zadka. Ploščice prenašajo k čeljustim, kjer gnetejo in oblikujejo šesterokotne celice.

ČEBELE STRAŽARKE – Vhod v panj stražijo starejše panjske čebele. Stražijo nekaj ur, oziroma nekaj dni prej, preden postanejo nabiralke. Sprehajajo se po panjski bradi in pregledujejo priletele čebele, preden gredo v panj.

ČEBELE NABIRALKE – v naravi iščejo in nabirajo medičino ( nektar ), mano ( medeno roso ), pelod ( cvetni prah ), smolo ( propolis ) in vodo. Preden začnejo leteti na pašo, se morajo dobro orientirati. Pomembno je, da si zapomnijo lego panja in predmete v okolici. Pri prepoznavanju si pomagajo z barvami in oblikami objektov. Nabiralke prineseno medičino razdelijo čebelam v panju
Prisotnost matice v družini je pomembna za razvoj posameznih čebel in za živahnost cele čebelje družine. Matica izloča več različnih feromonov, ki uravnavajo razvoj mladih čebel in spodbujajo delavke k aktivnosti. Feromonske žleze ima matica v glavi, na zadku in stopalcih nog.
Čebele vidijo tri osnovne barve : ultravijolično, modro in rumeno zeleno.
Čebele se med seboj obveščajo o izvoru hrane. S posebnimi plesi obveščajo o oddaljenosti in smeri paše. Plesalke se gibljejo po satju v obliki stisnjene osmice. V prehodnem delu osmice, kjer plesalka spremeni smer obračanja, ziba z zadkom in hkrati brenči z oprsjem in krili. Smer zibanja na navpičnico se ujema s smerjo paše in sonca. Kolikor daljše je zibanje, toliko bolj je oddaljena paša. Poleg signalov o kraju paše, čebele dobijo od plesalke vzorec nektarja in pašnih vonjav. Vonj paše je lahko že zadosten signal za uspešno iskanje paše.

%d bloggers like this: